Sodobno učenje – ustvarjalno, neodvisno, digitalno

Ko je slavni švicarski pedagog in socialni reformator Johann Heinrich Pestalozzi v začetku 19. stoletja propagiral učenje z glavo, srcem in rokami, svet še ni poznal večdimenzionalnega učenja, toda vizija celostnega pristopa se je že rodila. Od takrat je življenje postalo neprimerljivo bolj zapleteno, zapletene naloge pa zahtevajo zapletene metode za njihovo reševanje, kajne?

Učenje je proces, ki traja vse življenje. Komisija EU je to navedla v okviru svojih dejavnosti izobraževalne politike za evropsko območje vseživljenjskega učenja. Vseživljenjsko učenje je tu opredeljeno kot vsaka namerna dejavnost, ki je namenjena nenehnemu izboljševanju znanja, spretnosti in kompetenc. To vključuje celotni spekter od formalnega, neformalnega do priložnostnega učenja. Cilj je ambiciozen: postati najbolj konkurenčna in dinamična družba znanja na svetu.

Široko in zapleteno

Izobraževanje pozitivno vpliva na osebno identiteto, socialne interakcije in poklicno uspešnost v vseh življenjskih obdobjih. Toda okvirni pogoji učenja se spreminjajo. Zahteve učencev so se spremenile, ugotovitve raziskav učenja pa zahtevajo novo metodološko-didaktično zasnovo celotnega učnega konteksta. "Tradicionalni sistem je treba sprostiti," v zvezi s šolami in univerzami zahteva nemški filozof in publicist Richard David Precht . Želi, da bi v poučevanje intenzivneje vključili pristojne osebe in da bi se z elektronskimi pripomočki bolje odzivali na raven znanja dijakov in študentov. Kot primer Precht navaja, da bi morali v šolah poučevati tudi priznani zdravniki, vključno z upokojenimi zdravniki. Znanje in izkušnje bi se tako prenašale neposredno iz generacije v generacijo.

Novi koncepti učenja

Sedenje na mestu, gneča in predolga obremenitev: klasični program je vse bolj stvar preteklosti. Sodobno učenje pomeni veliko bolj individualen pristop in preizkušanje novih projektov. Frontalno predavanje ni več edina metoda poučevanja in je vse bolj kritizirano, saj je novo učenje ločeno od kraja, prostora in časa. Prednost imajo alternativni mešani koncepti, kot je delo v skupini, s partnerjem ali samostojno z uporabo novih tehnologij. Na primer z e-učenjem, ki omogoča ne le neodvisno uporabo, temveč tudi individualno in prilagodljivo oblikovanje učnih procesov za boljše pomnjenje snovi in razmišljanje o reševanju problemov. Združitev digitalnega sveta z izobraževanjem je logična, poleg tega pa tudi stroškovno in časovno varčna.

Učenje oblikuje naše razmišljanje

"Gre za to, kako nas pripravijo na to življenje, kako nas vzgajajo, socializirajo in nazadnje izobrazijo, z drugimi besedami, kakšno 'abecedo', s katero se nato opremljeni odpravimo v svet, dobimo v roke," pravi Erwin Wagenhofer, ki v svojem dokumentarnem filmu Abeceda, posnetem za kinematografe in s katerim je povzročil mednarodno senzacijo, opozarja na nezaželen razvoj na področju izobraževanja. Poudarja tudi: "Kar se naučimo, oblikuje naše znanje, to, kako se učimo, pa oblikuje naše mišljenje." In to je očitno: ljudje si lažje zapomnijo tisto, kar jih prevzame.

Virtualno in igrivo učenje

Na akademskem področju se intenzivno razpravlja o novih pristopih k virtualnemu učenju, kot so učenje z digitalnimi igrami, digitalno pripovedovanje zgodb in interaktivna dramaturgija. Te metode predvidevajo, da je učenje učinkovitejše s pomočjo zgodb in iger ter da je internet idealen medij za to. "Virtualna resničnost" ponuja tehnične pogoje, da se želena vsebina doživi na nov način z vključitvijo vseh čutov. Potopitev v virtualni svet ima močan čustveni naboj in povečuje povezanost s posredovano vsebino.

Izberite strukturni pristop

Smiselno je oblikovanje struktur delovanja in mišljenja, ne pa posredovanje gotovega znanja. Znanje se gradi hierarhično: najpomembnejše vsebine so povezane, ustrezna vprašanja so urejena, ideje pa združene. Vse to naj bi pripomoglo k boljšemu učenju in razmišljanju. Za to so se uveljavile številne metode poučevanja in učenja – od miselnega načrtovanja in možganske nevihte do združevanja v grozde. Njihov cilj je ustvariti smiselno zaporedje posameznih učnih modulov, ki jih je mogoče prenesti v delovni načrt. Vendar pa vsi temeljijo na tematsko usmerjenem zbiranju informacij, njihovem razvrščanju po enotah znanja in sistematizaciji učnih vsebin. Tudi pri individualnem delu in v procesu pisanja je pogosto koristno združevanje v grozde – za strukturiranje lastnih misli in idej ali za premagovanje blokad pri pisanju in razmišljanju.

Hiper, hiper, hiper

Povezovanje pomembnih stvari in postopna izgradnja omrežja – to je hiperučenje, metoda za učinkovitejše razvijanje lastnih spretnosti in pridobivanje novega znanja. To ustreza človeškim možganom, ki informacije shranjujejo v predale in jih urejajo v kompleksna omrežja. Cilj hiperučenja je povezati čim več znanja z različnimi temami, da bi lažje našli rešitve za težave. V glavi zgradite svoj "osebni internet" in s pomočjo lastnega iskalnika prikličete znanje, ki ste se ga naučili. Bistveni predpogoj pa je, da se snov ne le naučimo na pamet, temveč da jo tudi razumemo. V nasprotnem primeru bi prišlo do nekakšnega "super taljenja" v možganih, če prave informacije ne bi bile povezane med seboj.

Spodbujajte in navdihujte

"Predvsem gre za ustvarjanje pogojev, ki ljudem omogočajo, da razvijejo potencial, ki je v njih," pravi znani nemški nevrobiolog, profesor dr. Gerald Hüther. Po mnenju profesorja Hütherja je treba za optimalnejši razvoj potencialov v prihodnosti ustvariti ugodnejše okvirne pogoje in v družinah, vrtcih, šolah, univerzah, poklicnem življenju in ne nazadnje v občinah razviti kulturo odnosov, usmerjeno v razvoj potencialov. Tudi pomen čustvenih odzivov v učnih procesih je zelo velik in dobro dokumentiran v nevroznanstvenih raziskavah, tako da je mogoče zapletene odnose bolje opisati in zasidrati v možganih v obliki podob in metafor kot z dejanskimi razlagami. Poleg posredovanja dejanskega znanja je glavna skrb profesorja Hütherja nenehno spodbujanje lastne domišljije, prebujanje veselja do lastnega odkrivanja in preoblikovanja abstraktnega znanja v lastno spoznanje.

Od znanja do kompetenc

Učenje ne sme posredovati le dejanskega in tehničnega znanja, usposabljati spretnosti in izboljševati kvalifikacij. Učenje naj bi vodilo k iskanju samoorganiziranih rešitev za konkretne in pomembne probleme. Gre za kompetence, ki jih pridobimo ne samo s šolskim učenjem, temveč tudi v okviru projektov in resničnih delovnih situacij. V ospredju je neformalno učenje, ki je povezano s klasičnimi kvalifikacijami.

Usmerjanje učenja samega

Samoorganizacija je še posebej pomembna, saj učence spodbuja, da sami prispevajo in usmerjajo svoje učenje. Če je sodelovanje z drugimi pri skupnem učenju in delu prav tako uspešno, smo našli pravo kombinacijo in postavili temelje za resnično učno sodelovanje. Švicarski reformni pedagog Peter Fratton je v svojih "Pedagoških priprošnjah" o avtonomnem učenju v oblikovanem okolju zapisal: "Ne izobražuj me – ampak me seznani in spremljaj, nič me ne uči – temveč mi pusti, da sodelujem, nič mi ne razlagaj – ampak mi daj čas za izkušnjo, ne motiviraj mene – temveč sebe!"

Včeraj, danes in jutri

Nove tehnologije ljudem odpirajo popoplnoma nov, skoraj neskončen svet, kar pomembno vpliva na učne vsebine, metode poučevanja in kanale, prek katerih se izobražujemo. Danes je zelo preprosto poiskati informacije v obsežnih knjižnicah prek spleta ali vprašati strokovnjake za nasvete in informacije o določeni temi prek forumov in družbenih omrežij. In tako naprej in naprej, saj učenje osvaja nov trend, ki prihaja iz ZDA: odprta spletna predavanja, tako imenovani MOOC (Massive Open Online Courses), ki milijonom ljudi omogočajo brezplačno ali zelo poceni pridobivanje znanja. Demokratičnejši dostop do izobraževanja ni bil mogoč vse od iznajdbe sodobnega tiska – in to je bilo pred 566 leti. Kako poteka učenje, česa se učimo, kje se učimo in s kom se učimo – domišljija ima v prihodnosti vse manj omejitev.

  1. Ta članek je bil objavljen v reviji za stranke podjetja Festo Didactic trends in qualification 2.2016.
  2. Slike: Festo, Draper, Precht, Wagenhofer, Hüther, Fratton, Fotolia
Pregled