Najpogostejša in hkrati najbolj podcenjena težava v sistemih stisnjenega zraka je izguba energije zaradi puščanja. Tiho škripanje na vijačnem priključku tu, puščanje sklopke tam – kar ostane neopaženo v hrupni vsakodnevni proizvodni rutini, se čez leto poveča na precejšnje stroške, ki se jim je mogoče izogniti. Eno samo majhno puščanje s premerom le enega milimetra pri tlaku v omrežju 6 bar že povzroča letne dodatne stroške v višini skoraj 180 evrov. Revizija v tipičnem proizvodnem obratu je pokazala, kako hitro se te majhne izgube seštejejo: tam so bili ugotovljeni 278izpusti – skupni stroški so skoraj 50.000 evrov na leto. Gre za kapital, ki dobesedno izgine v zraku. Izpusti pogosto ostanejo neodkriti, saj jih nihče posebej ne išče. Vendar pa vsak, ki se aktivno ukvarja z odkrivanjem netesnih mest, hitro ugotovi, da skoraj ni ukrepa, ki bi hitreje in bolj trajnostno zznižal stroške energije. Odpravljanje puščanja pomeni ne le prihranek denarja, temveč tudi večjo razpoložljivost in stabilnost celotnega sistema.
"Bolje je, da za varnost malo bolj pritisnemo" – ta ideja je trdno zasidrana v mnogih podjetjih. Da bi se izognili izgubam tlaka zaradi dolgih cevi ali filtra, je kompresor pogosto nastavljen na precej višji tlak, kot ga zahteva dejanska uporaba. Če na primer kompresor deluje pri7,5 bara, čeprav je na stroju potrebnih le 6 barov,, je to trajno draga varnostna rezerva. Vsak bar nadtlaka poveča porabo energije kompresorja za 6–8 % – dan za dnem, leto za letom. Učinek je razviden iz praktičnega primera: v obratu z letnimi stroški stisnjenega zraka v višini približno 780.000 evrov je zmanjšanje sistemskega tlaka za samo 1 bar omogočilo prihranek skoraj 47.000 evrov na leto. Varnostne rezerve so pomembne, vendar je previsok tlak v sistemu draga dolgoročna rešitev. Natančna analiza, koliko tlaka je v kateri točki resnično potrebnega, takoj prihrani stroške, ne da bi ogrozila zanesljivost procesa.
Poleg pristopov na ravni celotnega sistema je pogosto veliko možnosti tudi neposredno na stroju. Na primer pri tipični aplikaciji pihanja, pri kateri se komponente sušijo ali čistijo na tekočem traku. Prej je šoba pihala neprekinjeno in porabila 533 standardnih litrov na minuto (Nl/min) – tudi če v postaji ni bilo nobene komponente. To je povzročilo letne stroške v višini več kot 7.000 evrov za en sam delovni korak. Dve preprosti prilagoditvi sta bistveno izboljšali postopek:
- Upravljanje glede na potrebe:
Senzor zdaj natančno prepozna, kdaj sestavni del doseže postajo.
- Pulzirajoči zračni sunek:
Namesto neprekinjenega vpihovanja zraka se zrak vpihuje le kratek čas in selektivno (npr. 0,5 sekunde ON, 0,5 sekunde OFF), medtem ko komponenta prehaja skozi šobo.
S tem se je poraba stisnjenega zraka zmanjšala na približno 260 Nl/min. Letni stroški so se zmanjšali na manj kot 1.800 evrov – prihranek več kot 5.000 evrov na leto! Ta naložba je bila amortizirana v nekaj tednih. Ta primer jasno kaže, kako imajo lahko že majhne optimizacije aplikacije velik vpliv – in zakaj si ga je vredno podrobneje ogledati.