Očala AR računalniške podatke posredujejo neposredno v gledalčevo vidno polje. Tako lahko uporabniki očal AR v realnem času prejmejo dodatne informacije, na primer navodila za uporabo ali popravila, ki jih predstavnik službe za pomoč strankam iz svojega računalnika nariše v uporabnikovo vidno polje. Pri tem se na prekritem območju prekrije pogled na svet pred njegovimi očmi. Vendar bo razširjena resničnost na voljo ne le v očalih AR – v prihodnosti bodo lahko pametni telefoni z informacijami obogatili tudi posnetke kamer v realnem času.
Uporabniki očal AR Microsoft Hololens, na primer, se lahko že med videoklicem prosto gibljejo po prostoru. Ko se sprehajata, videoposnetek sogovornika drsi po stenah, pohištvu in oknih. Skupaj obdelovana okna namizja lahko z gibi rok trdno pripnete na določene stene. Pri tem se okna prilagodijo površinam. Očitno je, da ta tehnologija postavlja visoke zahteve za senzorje. V očalih AR senzorji optičnih kamer pregledujejo površine. Delujejo skupaj z neoptičnimi senzorji, ki na primer določajo vrtenje, pospešek ali podatke GPS.
Srce očal AR je zaslon. Za razliko od računalnika ali pametnega telefona je tu potreben poseben sistem, ki v realnem času analizira razmerja med uporabnikovimi očmi, okoljem in zaslonom. Navidezni predmeti se morajo namreč po položaju in obliki ujemati s predmeti in površinami v resničnem svetu ali pa morajo biti vsaj usmerjeni vanje.
Sistem sledenja zelo natančno določi položaj očal. Senzorji zaznajo tudi najmanjši premik in prilagodijo prikaz v realnem času. Le tako lahko virtualni predmeti vedno sledijo, ko uporabnik sistema premika glavo. Prijetna izkušnja AR je odvisna predvsem od tega, ali se virtualni in realni svet natančno ujemata in prekrivata v realnem času.