3D lasersko skeniranje že nekaj let revolucionarno spreminja možnosti dokumentiranja in načrtovanja v arheologiji, arhitekturi in industriji. Tridimenzionalna vizualizacija stavb ali zapletenih geometrij omogoča natančnejše, varnejše in hitrejše delo.
Laserski skenerji, kot pove že ime, delujejo z lasersko svetlobo. Med enim samim skeniranjem se kratko zaporedje korakov izvede več milijonkrat: skener oddaja laserski žarek, ki ga okolje odbija. Sprejemna optika skenerja ponovno sprejme žarek. Laserska svetloba, ki jo sprejme skener, se oceni s posebnimi merilnimi metodami.
3D laserski skener je nameščen na stojalu in se s pomočjo standardnega servomotorja počasi vrti okoli navpične osi. Zrcalo, ki se vrti okoli vodoravne osi z več sto vrtljaji na minuto, odklanja oddani laserski žarek. Pri tem laser v določenem polmeru skenira vse površine okoli sebe, zajame jakost odbitega signala in ustvari na milijone majhnih merilnih točk – do 976.000 točk na sekundo. Te merilne točke ustvarijo sliko okolice v obliki oblaka točk. Optični bralnik te točke poveže s fotografijami resničnega okolja. Rezultat je slika površin v tridimenzionalnem prostoru.
S tako imenovanimi referenčnimi kroglami, ki služijo kot orientacijske točke za skener, je mogoče povezati več opravljenih skeniranj in tako ustvariti digitalno sliko na primer celotne ravni stavbe. S pomočjo komercialno dostopnega programa CAD je mogoče 3D-slike skenerja razširiti s predmeti in konstrukcijami. To zelo olajša načrtovanje.
Že nova stavba tehnološkega obrata Festo v Scharnhausnu je bila načrtovana s pomočjo postopka aditivne proizvodnje (3D-tiskanje). V miniaturni tovarni so si zaposleni še v fazi gradnje lahko ogledali svoje prihodnje delovno mesto. Podjetje Festo se je pri posodobitvi proizvodnje elektronike zaneslo na 3D lasersko skeniranje.
To je omogočilo hitro in hkrati podrobno načrtovanje prihodnjih delovnih mest. Izognili smo se presenečenjem po fazi načrtovanja, dragim prilagoditvam in prestavitvam rokov, saj je bila tehnična oprema stavbe načrtovana na podlagi dejanskih podatkov, manjkajoče dimenzije pa je bilo mogoče določiti hitro in preprosto.